Ko pogledam nazaj v svojo preteklost, lahko rečem, da sem živela do sedaj življenje povprečno srečne osebe. Mojo otroštvo navzven srečno. Poleg nerazumljeajočega očeta, ki je svojo moč krepil v steklenicah alkohola in jo nato doma izkazoval, sem imela mamo, ki me je zavijala v »celofan«. Kot neprecenjlivo drago lutko, na katero skrbno paziš, da se nanjo ne nabere prah, medtem ko jo postaviš na zelo varno mesto v domu. Tako ljubeča. Vedno je poskrbela za vsak najmanjši detalj. Vse je moralo biti zame popolno. Kot levinja, ki varuje svoje mladičke, me je varovala pred vsemi in vsem. Takrat je bila zame vse. Bojevnica na katero se lahko oprem kadarkoli. Poskrbela je, da je vsak moj žalosten izraz, nadomestil nasmeh. Me s pozitivnimi mislimi bodrila, opogumljala in vodila, po neki svoji namišljeni življenjski poti. Do danes sem živela v prepričanju, da sem imela srčno otroštvo.

Do danes, do trenutka, ko mi je tretja oseba odprla zaslepljene oči z vprašanjem:

»Kakšen odnos si imela z mamo? »

Samozavestno sem ji odgovorila : »Najboljši. Zakaj to sprašuješ? »

In ona mi odgovori: »Veš, vse to kar sedaj doživljaš in s čimer se boriš izvira iz vajinega odnosa. Imeti nekoga pretirano rad, ali ga sploh ne imeti, je enak učinek. »

Jaz: » Ampak kako? Moj oče je bil alhkoholik in sigurna sem, da je on kriv za to kar sem danes. Ne more biti res. Ne, moja mama ni taka kot misliš.«

Zresnila je svoj obraz in rekla:

»Draga moja, ti si čustveno mrtva. Od trenutka, ko si razmišljala postati mama, se ti je sesul svet. Vate se je naselil strah, padla si v depresijo, panične napade, imaš izbruhe jeze, sovraštva, zavisti, ljubosumja. Vsa čustva za katera si bila prikrajšana v otroštvu, sedaj vrejo na površje in ti ne veš kaj z njimi. Kaj sploh so? Kaj se ti dogaja? Živa si draga moja in zato je prav da imaš, čutiš, izražaš in živiš vsa čustva. Mamina pretirana skrb te je prikrajšala vsega tega. Postala si čustveno mrtva. Oseba, ki otopelo hodi v svoji zemeljski obleki, brez nobenega navdušenja, želje, nikakršnega občutka ljubezni, brez smisla obstoja. Nihče ne krivi tvoje mame. Verjamem da je sama hotela dati tebi tisto za kar je bila sama prikrajšana in tako šla čez rob, v pretiranost. Imeti nekoga pretirano rad ali ga sovražiti je enak učinek . Oboje uničuje. Razmisli, mogoče je čas, da vstopiš v svoje otroštvo in ozdraviš nežno ranjeno deklico. Si želiš biti srčna? Želiš biti svobodna?«

Samo sedela sem in nemo gledala. Ona je govorila in govorila, a v mojih mislih so se vrteli prizori iz otroštva. Res je. Prav ima. Šele zdaj so se sestavili delčki in šele zdaj razumem zakaj ne morem ljubiti nikogar, zakaj vidim vse črno in moje misli obdaja črn oblak . Res je. Jaz sem čustveno mrtva.

Pogovor  med mano in žensko, ki se je k meni obrnila po pomoč zaradi hude depresije. Velikokrat se zgodi, da naša pretirano dobra dejanja, prinesejo zelo hude, boleče posledice. Vsak pretiran namen bodisi dober ali slab je za nekoga lahko usoden. Vedno mora obstajati ravnovesje.

To je samo ena od zgodb, ki jih slišim, ko izvajam terapije za zdravljenje notranjega otroka. Vsaka je posebna, vsaka na svoj način boleča. Ene več, druge manj. Kar sploh ni pomembno, vse je bolečina. Ni potrebno, da je temu tako.

Kar vam nihče ne more vzeti in vam vedno pripada je IZBIRA. Lahko jo odstranite ali obdržite.  Kaj boste  izbrali je odvisno samo od vas.